ARHIV 2010

11. november 2010

Povezava med uporabno mobilnih telefonov in akustičnim nevromom na Japonskem

V raziskavi, ki je potekala v 22 Japonskih bolnišnicah, so preučevali povezavo med uporabno mobilnega telefona in tveganji za nastanek akustičnega nevroma. Za sodelovanje v raziskavi so izbrali osebe, pri katerih je bil akustični nevorm diagnosticiran v letih 2000 do 2006. Od skupno 1589 mogočih jih je v študiji sodelovalo 787, raziskovalci pa so ločevali prizadeto uho (primer) od neprizadetega (kontrola). V raziskavi so uporabo mobilnega telefona spremljali s pomočjo ankete, in sicer za dve časovni točki. Ena je bila izbrana eno ter druga pet let pred diagnozo akustičnega nevroma. Za vse uporabnike so na podlagi rezultatov anket določili povprečno trajanje klicev na dan ter število let, od kar so pričeli mobilni telefon uporabljati. Kot redni uporabniki mobilne telefonije so bili razvrščeni tisti sodelujoči, ki so na določeni časovni točki mobilni telefon uporabljali najmanj enkrat tedensko v zadnjih šestih mesecih.

Raziskovalci so ugotovili, da za redne uporabnike ni zaznati povečanega tveganja za nastanek akustičneg nevroma zaradi uporabe mobilnega telefona. Znatno pa je bilo povečano tveganje ( do 3 krat) v skupini tistih rednih uporabnikov, ki so mobilni telefon vsaj leto pred diagnosticiranjem tumorja uporabljali 20 in več minut na dan. Kljub temu, da raziskovalci opozarjajo na nekatere mogoče pomanjkljivosti raziskave, povezane predvsem s pridobivanjem podatkov s pomočjo ankete tudi za tako oddaljeno časovno obdobje kot je pet let, pa so si edini, da tudi te pomanjkljivosti ne morejo v popolnosti razložiti tako velikega povečanja tveganja tako za nastanek akustičnega nevroma in so drugi vzroki zelo verjetni.

Referenca: Sato Y, Akiba S, Kubo O, Yamaguchi N. A case-case study of mobile phone use and acoustic neuroma risk in Japan. Bioelectromagnetics 2010: in press

10. oktober 2010

Promocija zdravega okolja s poudarkom na EMS

Evropska komisija je na spletni strani, namenjeni javnemu zdravju, objavila poročilo o promociji zdravega okolja s poudarkom na EMS.

Poročilo navaja, da trenutno ni nobene trdne znanstvene osnove za trditev, da EMS z vrednostmi, nižjimi od mejnih vrednosti Mednarodne komisije za varstvo pred sevanji (ICNIRP) in Evropskimi priporočili 1999/519/EC lahko povzročajo škodljive vplive na zdravje.
Na več področjih ostaja znanstvena negotovost, kot je na primer mogoča povezava med nizkofrekvenčnimi magnetnimi polji jakosti 0,2 do 0,4 μT in otroško levkemijo. Ta povezava bi, če je resnična, lahko pojasnila približno 1% vseh primerov otroške levkemije v Evropski komisiji. Nadalje bi se v prihodnosti mogoče potrdila povezava med povečanim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen, a trenutno je o tem še prezgodaj sklepati, saj so razpoložljivi podatki med seboj zelo nasprotujoči. Za visokofrekvenčna EMS, katerim je prebivalstvo predvsem zaradi mobilnih telefonov precej izpostavljeno, je zaradi prekratkega obdobja izpostavljenosti (10 do 15 let) končne zaključke še nemogoče podati, zato je skrb za zmanjšanje nepotrebne izpostavljenosti, uvajanje ukrepov, ki zmanjšujejo izpostavljenost na raven, ki je še tehnično izvedljiva in ni povezana z znatnimi sredstvi, ter informiranje javnosti smiselno in potrebno.
Preventivno zniževanje mejnih vrednosti je zelo oster korak k zmanjševanju izpostavljenosti prebivalstva, a podatkov, ki bi kazali, da se izpostavljenost prebivalstva s tem dejansko zmanjša, ni. Na primer, za nizkofrekvenčno magnetno polje je povprečna 24 urna izpostavljenost prebivalstva le redko več kot 1 μT, zato bi zelo ostro zmanjšanje mejnih vrednosti z obstoječih 100 μT na 1 μT imelo le malo pozitivnih učinkov.

Poročilo navaja tudi nekatera področja, kjer je z različnimi tehničnimi ukrepi, ki pa so velikokrat povezani z znatnimi finančnimi sredstvi – na primer prestavitvami virov, včasih pa tudi takšni ukrepi ne prinašajo želenih učinkov.
Čeprav obstaja bistvena razlika v dojemanju virov EMS glede na to, ali so kolektivni (bazne postaje) ali individualni (mobilni telefon), je izpostavljenost EMS v pretežni meri odvisna prav od individualnih virov. Zato je zmanjševanje izpostavljenosti EMS bolj v rokah posameznika kot družbe in politike. Tako je lahko pomemben vir sevanja električno omrežje doma, izpostavljenost bi lahko zmanjšali z rednim izklapljanjem naprav v naši neposredni bližini in podobno. Običajni žičnati telefoni so bolj ustrezni kot brezvrvični DECT telefoni ali mobilni telefoni, še posebej v družinah z majhnimi otroci, mladostnikom pa je dolgotrajna uporaba mobilnih telefonov odsvetovana. Takšno preventivno politiko ravnanja posameznikov bi morala podpirati tudi politika, kot na primer prepoved ponujanja pavšalnih cen uporabe mobilnega telefona ne glede na uporabo, k mobilnim telefonom bi morale biti vedno priložene žičnate slušalke in podobno. Nasveti o uporabi mobilnega telefona na območjih, kjer je signal bazne postaje šibek, bi moral biti obvezni del navodil o uporabi, trenutna oddajna moč pa bi se morala izpisovati na ekranu mobilnega telefona.

15. september 2010

Ali so mobilni telefoni varni?

Na strani Univerze Yale je bil nedavno objavljen zanimiv članek z naslovom “Are Cell Phones Safe?” o mobilni telefoniji in s tem povezanimi tveganji. Članek si lahko preberete na naslovu http://e360.yale.edu/content/feature.msp?id=2300, avtor Bruce Stutz pa v njem razpravlja, kakšna spoznanja nam posredujejo sedanje študije o izpostavljenosti in kakšne zaključke lahko na podlagi teh spoznanj sklenemo.

Avtor se sprašuje: ”Ali mobilni telefon poveča tveganje za nastanek možganskih tumorjev? Ali vpliva na kožo in kakovost sperme? Je varen za nosečnice in otroke? Ali naj ga shranjujemo v torbici, za pasom ali v žepu hlač ali srajce? Ali naj uporabim komplet za prostoročno telefoniranje? Ali so trenutni standardi dovolj strogi?”
”Ne veste? Niste edini.”
Danes je kljub več kot 4 milijardam mobilnih telefonov na svetu in nekaj sto študijam v zadnjih deset letih o njihovem vplivu na zdravje le malo znanstveno trdnih dokazov o tem, ali mobilni telefoni povzročajo kakšno tveganje za uporabnike ali ne. To pa dopušča novinarjem, predstavnikom različnih interesnih skupin in industrije, politikom ter uporabnikom mobilne telefonije interpretacijo rezultatov na način, ki jim ustreza. S pravilnim izborom študij in zamolčanjem drugih je namreč mogoče nakazati na marsikaj, saj se rezultati raziskav razlikujejo tako med raziskovalnimi centri kot že pri istih raziskovalnih skupinah.
Ocenjevanje tveganja zaradi izpostavljenosti sevanju mobilnih telefonov se je izkazalo za zelo težavno, saj so mobilni telefoni relativno novi, njihova razširjenost in uporaba pa se veča, poleg tega je odkrivanje morebitnih težav, ki bi jih mobilni telefoni povzročali, zahtevno. Možganski tumorji so na primer redka oblika tumorjev, saj prizadenejo le 18 ljudi na 100000. A četudi ne bi zaznali znatnega povečanja možganskih tumorjev v zadnjih letih, to nima nobenega pomena pri preučevanju tveganje v zvezi z uporabo mobilnih telefonov, saj lahko možganski tumorji rastejo zelo počasi.
Neionizirna sevanja, kamor sodijo elektromagnetna sevanja mobilnih telefonov, ne povzročajo neposredne poškodbe DNA, tako kot npr X ali gama žarki. Povzročajo pa segrevanje tkiva, in ob dovolj visoki intenzivnosti lahko prekomerno segrevanje poškoduje tkiva. Na podlagi teh spoznanj so se v devetdesetih letih razvila mednarodna priporočilo o izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem, ki omejujejo stopnjo specifične absorpcije (SAR) — veličino, ki opisuje, koliko energije se absorbira na vsak kilogram telesne teže, na vrednost 2 vata na kilogram (1,6 v ZDA). A ob tem se pojavlja vprašanje, ali so ta priporočila ustrezna tudi za preprečevanje mogočih dolgotrajnih učinkov izpostavljenosti.

Mejne vrednosti so v ZDA bile celo tema razprave v Kongresu, kjer so zastopniki uporabnikov opozorili, da so otroci mogoče bolj občutljivi kot odrasli, nedavno pa so v San Franciscu sprejeli zakon, ki proizvajalcem mobilnih telefonov nalaga, da objavljajo SAR vrednosti mobilnih telefonov. Združenje CTIA, ki predstavlja proizvajalce brezžičnih naprav, je v juliju na sodišče podalo predlog za zadržanje tega zakona, saj je stališče agencije FDA (Food and Drug Administration's, da “trenutna znanstvena spoznanja ne kažejo na povezujejo mobilnih telefonov z nobenih tveganjem za zdravje.”

Do sedaj nobena mednarodna organizacija ni predlagala sprememb mejnih vrednosti, dokler ni jasnih znanstvenih dokazov, da so takšne spremembe potrebne. A pot do takšnih dokazov je lahko še dolga. Če za primer vzamemo samo študijo INTERPHONE – do sedaj največjo in najdaljšo študijo o tem, ali in koliko uporaba mobilnih telefonov poveča verjetnost za nastanek možganskih tumorjev. Vodila jo je Mednarodna agencija za raziskave raka (International Agency for Research on Cancer), stala je 20 milijonov evrov, trajala 10 let, vključevala 10.000 pacientov iz 13 držav, njeni borni zaključki, objavljeni letošnjega maja, pa so bolj kot ne vse pustili nezadovoljne.

“Če povzamemo, ni zaznati povezave med uporabo mobilnega telefona in povečanim tveganjem za gliom ali meningiom,” zaključuje študija. “Mogoči učinki dolgotrajne intenzivne uporabe mobilnih telefonov pa zahtevajo nadaljnje raziskave.”

Avtor članka obenem opozarja na pomanjkljivosti študije, na katere so opozorili sami raziskovalci. Raziskovalci so sicer imeli na razpolago verodostojne in zadostne podatke poteku bolezni in o tumorjih sodelujočih, podatki o uporabi mobilnega telefona pa so bili pomanjkljivi. Temeljili so namreč na vprašalnikih, v katerih so sodelujoči opisali svojo zgodovino uporabe mobilnega telefona, kar pa je nezanesljivo. Druga pomanjkljivost študije je bila sestava kontrolne skupine. Ali so v kontrolni skupini samo tisti posamezniki, ki še nikdar niso uporabili mobilnega telefona ali tudi tisti, ki ga ne uporabljajo »redno«? Kljub temu, da se na prvi pogled zdi ta razlika nepomembna, pa lahko ima bistven vpliv na končen statističen rezultat. Če je bila uporabljena prva skupina, je rezultat nakazoval na neverjetno zmanjšanje tveganja pri uporabnikih mobilnega telefona.

Zato pričakovano prihaja do razlik pri interpretaciji rezultatov študije, zaradi česar so sami raziskovalci kar štiri leta odlašali z javno objavo rezultatov. Ker so izvorni podatki nakazovali na do 40 odstotkov povečano tveganje za nastanek glioma pri intenzivnih uporabnikih mobilnega telefona (najmanj 30 minut na dan v 10 letih), se je že med raziskovalci odpiralo vprašanje, ali je mogoče ta rezultat tudi posledica neprimernega izbora sodelujočih in kontrolne skupine. Skupni zaključek je, da so rezultati za intenzivne uporabnike premalo zanesljivi, da bi lahko predstavljali jasen in nedvoumen dokaz o povečanem tveganju.

Christopher Wild, direkor Mednarodne agencije za raziskave raka priznava, da večina sodelujočih v raziskavi, tudi tisti, ki so bili razvrščeni v skupino intenzivnih uporabnikov, po današnjih kriterijih ne sodi niti med redne uporabnike mobilnega telefona. Obenem pa študija tudi ni upoštevala, da se danes veliko več uporablja mobilni telefon za prenos podatkov in teksta ter da veliko več uporabnikov uporablja slušalke.

Deset let uporabe je kratko obdobje, da bi lahko z gotovostjo odkrivali povezave med počasi rastočimi tumorji in uporabo mobilnega telefona, še manj pa je znanega o tem, ali in kako se tveganje povečuje za še daljša obdobja 20 in več let. To je še posebej pomembno pri tistih, ki so mobilni telefon začeli uporabljati že kot otroci, kar je danes že splošno razširjena praksa.

Mogoče bodo odgovore lahko dale nove epidemiološke študije, kot so COSMOS, študija, ki izhaja iz Velike Britanije in bo 20 do 30 let spremljala 350.000 uporabnikov mobilne telefonije iz Velike Britanije, Finske, Švedske, Danske in Nizozemske in bo uporabo mobilnega telefona spremljala s pomočjo podatkov mobilnih operaterjev. Druga študija, MOBI-KIDS, je projekt Evropske Unije in poteka v 13 državah. V njej bodo v obdobju 5 let spremljali uporabo mobilnega telefona pri mladih z možganskim tumorjem v starosti med 10 in 24 letom ter rezultate primerjali z enako veliko kontrolno skupino.

Ali obstaja kakšna alternativa epidemiološkim študijam?

Študije na živalih, ki so izpostavljeni mobilnim telefonom, so se izkazale za težavne, saj je zelo težko nadzorovati in spremljati izpostavljenost. Zadnje in vitro študije, ki potekajo na celičnem nivoju, preučujejo, ali bi lahko visokofrekvenčna polja vplivala na proces popravljanja napak v DNA in povzročila, da se napake v DNA kopičijo. Do sedaj so nekatere študije pokazale na mogoč vpliv, nekatere pa ne.

Finski znanstvenik Dariusz Leszczynski z agencije STUK in ostali opozarjajo, da trenutne mejne vrednosti, ki temeljijo na omejitvi vrednosti SAR, mogoče ne upoštevajo tega, kako se mobilni telefoni dejansko uporabljajo. Res je, da so možgani izpostavljeni le dovoljenim količinam elektromagnetnega sevanja, a drugi deli telesa in koža sta mogoče izpostavljena bolj kot možgani.

V obdobju znanstvene nedorečenosti, ko tveganj zaradi uporabe mobilnega telefona ni mogoče izključiti, se vsi strinjajo, da je smiselno uporabljati načelo previdnosti, torej kar se le da zmanjšati osebno izpostavljenost. Nekaj preprostih nasvetov avtor strne v naslednjih stavkih:
»Vrednosti elektromagnetnega sevanja z oddaljenostjo od mobilnega telefona zelo hitro upada. Izberi mobilni telefon, ki ima nizko vrednost SAR. Mobilnega telefona ne nosi v žepu. Uporabljaj slušalke. Raje piši kot govori. Res da tveganje za nastanek tumorjev zaradi mobilnega telefona ni potrjeno, a dokazano je tveganje zaradi uporabe mobilnega telefona med vožnjo.«

20. maj 2010

Objavljeni dolgo pričakovani rezultati študije Interphone

Mednarodna raziskava Interphone je analizirala povezavo med štirimi tipi tumorjev, ki se nahajajo v tkivih, ki so med pogovorom z mobilnim telefonom najbolj izpostavljeni in se v njih absorbira največ energije (gliom in meningiom možganov, akustični nevrom, tumor obušesnih žlez) in uporabo mobilnega telefona. Pričela se je že v letu 2000, vanjo je bilo vključenih 13 držav in 21 institucij, stala je 19 milijonov evrov ter skupno obravnavala skoraj 3000 primerov gliomov in 2500 primerov meningiomov, več kot 1000 primerov akustičnega nevroma, 100 primerov tumorjev obušesnih žlez ter več kot 7000 posameznikov v kontrolni skupini. Vse raziskovalne institucije so uporabljale enako metodologijo raziskav, ki so potekale kot študije primerov in kontrol v obliki intervjujev. Bistveni prednosti študije Interphone sta prav enotna metodologija in veliko število obravnavanih primerov, k čemur je veliko pripomoglo koordiniranje študije, ki ga je opravljala Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC).

Objava rezultatov študije se je odmaknila za kar 5 let po zaključku študije, saj so se raziskovalci srečali z nekaterimi težavami pri vrednotenju rezultatov. Kljub skrbnemu načrtovanju študije rezultati v veliko primerih kažejo na manjše tveganje za nastanek nekaterih oblik tumorjev ob porabi mobilnih telefonov kot v primeru neuporabe. Tako je razmerje obetov (Odds ratio ali OR) za redne uporabnike mobilne telefonije za gliom 0,81 in za meningiom 0,79, kar pomeni, da študija ugotavlja, da je tveganje za nastanek glioma in meningioma med rednimi uporabniki mobilnega telefona manjše kot med neuporabniki. Tudi za dolgotrajne uporabnike (uporabniki več kot 10 let) študija ne nakazuje na povečanje OR: za gliom znaša OR 0,98, za meningiom pa znaša 0,83.
Edino za posameznike, ki so v svoji zgodovini bili resnično veliko izpostavljeni sevanju mobilnih telefonov (skupno več kot 1640 ur) je študija pokazala povečan OR 1,40 za gliom in 1,15 za meningiom.

Že sami raziskovalci se strinjajo, da je zmanjšano tveganje za gliom in meningiom, ki ga izkazuje študija Interphone, po vsej verjetnosti posledica pristranskosti sodelujočih ali drugih sistemskih napak študije. V študiji so posamezniki svojo izpostavljenost namreč opisovali s pomočjo intervjujev in anket za predhodno večletno (tudi do 10 let) obdobje, kar pa je lahko zelo nenatančno ali celo pristransko zaradi trenutnega zdravstvenega stanja. Izkazane slabosti študije zmanjšujejo zaupanje in postavljajo pod vprašaj tudi zaključke študije, da ni izkazanega povečanega tveganja za nastanek glioma in meningioma tudi pri dolgotrajni uporabi mobilnega telefona.

Obenem je potrebno opozoriti, da so se izhodišča za študija oblikovala pred več kot 10 leti in po takratni definiciji intenzivni uporabniki to danes niso več. Povprečno trajanje uporabe mobilnega telefona sodelujočih v študiji je znašalo 100 ur, mesečno pa med 2 in 2,5 ure. Tudi meja za največje uporabnike mobilne telefonije (1640 ur v življenju) predstavlja le približno polurno uporabo mobilnega telefona na dan v 10 letih. Danes je uporaba mobilnih telefonov veliko bolj razširjena, še posebej med mladimi. Res pa je, da so SAR vrednosti, ki jih danes dosegajo mobilni telefoni, 2 do 5 krat nižje od mobilnih telefonov izpred 10 – 15 let, vse več pa se danes poslužujemo drugih oblik uporabe mobilnih telefonov (tekstovna sporočila, elektronska pošta), zaradi česar so tudi izpostavljenosti uporabnikov manjše. Zato dr. Christopher Wild, direktor Agencije za raziskave raka IARC meni: "Študija Interphone ni pokazala na povečano tveganje za možganske tumorje. Vendar podatki za najbolj izpostavljene posameznike ter spremenjeni vzorci uporabe mobilnih telefonov v obdobju po študiji Interphone, še posebej med mladimi, kličejo po nadaljnjih raziskavah o tveganju za nastanek možganskega raka in uporabi mobilnega telefona."

Celotna objavljena študija je na voljo na strani revije International Journal of Epidemiology, ob tej priložnosti pa je Mednarodna agencija za raziskave raka IARC objavila sporočilo za javnost.

9. april 2010

Študija osebna izpostavljenost elektromagnetnim sevanjem

Z razvojem tehnologij se v naši družbi povečuje obremenjenost našega bivalnega in delovnega okolja z elektromagnetnimi sevanji (EMS). Jakost umetno ustvarjenih sevanj se je v primerjavi z naravnimi sevanji povečala. Ljudje so v vsakodnevnem življenju in delu množično izpostavljeni najrazličnejšim kombinacijam EMS. Glede na množično izpostavljenost bi lahko že majhni škodljivi učinki na zdravje povzročili velik javno-zdravstveni problem.

Namen študije, ki jo je izvedel Inštitut za neionizirna sevanja, je ugotoviti, v kolikšni meri so posamezniki izpostavljeni elektromagnetnim sevanjem različnih virov v Sloveniji. V študijo je bilo vključenih 20 prostovoljcev, ki so 36 ur nosili osebni dozimeter za merjenje izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem.

Osebna izpostavljenost EMS je bila analizirana na področju visokih frekvenc v frekvenčnem področju od 80 do 2500 MHz, kjer se nahaja večina visokofrekvenčnih virov sevanja (radiodifuzija, mobilna telefonija, brezžične računalniške mreže in podobno).

Iz rezultatov študije lahko zaključimo, da je celotna izpostavljenost prebivalstva EMS v vseh primerih nizka. Tako povprečne kot tudi trenutne vrednosti sevalnih obremenitev so manjše od dovoljene mejne vrednosti glede na Uredbo o elektromagnetnem sevanju. Povprečne vrednosti so manjše od 1 % mejne vrednosti, medtem ko trennutne dosežejo do do približno 30 % mejnih vrednosti. Glavni delež k najvišji trenutni obremenitvi na vseh področjih izpostavljenosti prispevajo mobilni telefoni, medtem ko bazne postaje mobilne telefonije prispevajo le manjši delež. Raziskavo je sofinancirala Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.

Celotno Zaključno poročilo je na voljo tukaj.

22. marec 2010

Letno poročilo švedske agencije za varstvo pred sevanji

Švedska agencija za varstvo pred sevanji SSM je objavila letno poročilo o izpostavljenosti EMS in zdravstvenih tveganjih. V njem povzemajo nova spoznanja in raziskave, ki obravnavajo različne mogoče vplive EMS, tako genotoksičnih kot negenotoksičnih (apoptoza, izražanje genov). Skupno število analiziranih raziskav o mobilni telefoniji je bilo veliko, a novih pozitivnih rezultatov raziskav, ki bi kazale na povezavo med EMS in negativnimi vplivi na zdravje ter bi bile skrbno pripravljene in bi zagotavljale ponovljivost, niso zaznali. Tako še vedno ostaja primarni dejavnik tveganja za zdravje visoke sevalne obremenitve, ki lahko povzročajo segrevanje tkiva

Raziskave, opravljene na živalih, prav tako niso pokazale na jasne povezave med izpostavljenostjo šibkim jakostim EMS, kakršna so prisotna ob uporabi mobilnega telefona in ne morejo povzročati segrevanja tkiva, in vrsto bioloških učinkov, ki so jih študije obravnavale: delovanje možganov, genotoksičnost, rak.

Podobno tudi laboratorijske študije na ljudeh niso prinesle novih spoznanj. Večinoma je šlo za študije, v katerih so prostovoljce za krajši čas izpostavili EMS. A večinoma so bile raziskave metodološko preveč površne, ali pa so opazovali pojave, ki so premajhni ali neizraziti. Vseeno se je izkazalo, da bi lahko impulzna EMS, kakršna so prisotna v primeru mobilne telefonije, vplivala na alfa in beta možganske valove pri EEG snemanju. Kljub temu izgleda, da ti vplivi nimajo za posledico znanih sprememb obnašanja, saj so podobne izpostavljenosti uporabili v številnih študijah, v katerih so obravnavali vplive EMS na obnašanje in do pozitivnih rezultatov niso prišli.

Presenetljivo je, da je bilo izredno malo študij opravljenih na otrocih. Kljub temu, da številne mednarodne organizacije in države opozarjajo na pomen raziskav o vplivih EMS in še posebej mobilnih telefonov na otroke, se število takšnih raziskav ni povečalo.

Od predhodnega poročila švedske agencije za varstvo pred sevanji je bilo objavljenih več epidemioloških raziskav o mobilnem telefonu in raku, kot na primer več nacionalnih študij iz mednarodne raziskave Interphone, in drugih. Prav tako so bile objavljene raziskave s področja reprodukcije in nekaj študij o ljudeh, ki živijo v neposredni bližini virov EMS. A nobena od novih študij ne spreminja že znanih in objavljenih stališč, ki bi jih lahko strnili v tri sklope.

Mobilni telefoni in rak

Skupni zaključek je, da do sedaj objavljene študije ne nakazujejo na povečano tveganje za nastanek raka zaradi uporabe mobilnega telefona do 10 let. Kljub metodološkim pomanjkljivostim in pomanjkljivim podatkom o več kot 10 letni izpostavljenosti, dosedanji rezultati ne kažejo na povezavo med uporabo mobilnega telefona in hitro napredujočimi tumorji, kot je na primer maligni gliom. Za različne oblike počasi napredujočih tumorjev, kot je na primer meningiom ali akustični nevrom, pa se mogoče povezave z uporabo mobilnega telefona ne more izključiti zaradi prekratkega časa uporabe mobilnega telefona. Pomanjkljivo pa je znanje glede izpostavljenosti otrok, kjer o povezavi med uporabo mobilnega telefona in rakom podatkov sploh ni na voljo.

Oddajniki in rak

Večina raziskav, ki je preučevala povezavo med rakom in bivanjem v neposredni bližini radijskih in televizijskih oddajnikov ali baznih postaj, je pri določanju izpostavljenosti ljudi uporabljala preveč površne in grobe ocene, da bi lahko rezultati bili pomenljivi. Samo dve študiji, ki sta obe obravnavali otroško levkemijo, sta uporabljali natančnejši model za določanje osebne izpostavljenosti. Zato je na podlagi teh raziskav nemogoče izključiti povezave med bivanjem v neposredni bližini oddajnikov in tveganjem za nastanek raka. A ob upoštevanju negativnih raziskav na živalih in zelo nizkih sevalnih obremenitvah v bližini oddajnikov, je verjetnost za takšno povezavo zelo majhna.

Elektromagnetna hipersenzitivnost

Kljub temu, da so simptomi pri bolnikih z elektromagnetno hipersenzitivnostjo dejanski in ima ta oseba zaradi njih težave, ni nobenih dokazov, da je vzrok temu prav izpostavljenost EMS. V številnih eksperimentalnih študijah so osebe, ki se same smatrajo za elektromagnetno hipersenzitivne, izpostavili dejanskim ali navideznim EMS. Simptomi so bili v skupini hipersenzitivnih res bolj pogosti ob dejanski izpostavljenosti, a enak rezultat je bil dosežen tudi v primerjalni skupini, kjer so bili zbrani naključni posamezniki.

Celotno poročilo je na voljo na spletni strani SSM.

5. marec 2010

Poškodbe notranjega ušesa in dolgotrajna intenzivna uporaba mobilnega telefona

V študiji so preučevali vplive kronične izpostavljenosti sevanju GSM mobilnega telefona na slušni sistem človeka. Študija je temeljila na analizi 112 posameznikov, si so bili opredeljeni kot dolgotrajni uporabniki mobilnega telefona (več kot 1 leto) in 50 posameznikov v kontrolni skupini, ki niso še nikoli uporabili mobilnega telefona. Sodelovali so lahko samo posamezniki, ki niso imeli drugih bolezni, ki vplivajo na sluh, operacij na slušnih organih, poškodb glave ali niso bili dolgotrajno izpostavljeni hrupu. Sodelujoči so opravili avdiometrijske preizkuse, ki so jih raziskovalci analizirali glede na skupino uporabnikov mobilnega telefona in kontrolno skupino (neuporabniki mobilnega telefona).

Rezultati niso pokazali na pomembnejše razlike v rezultatih avdiometrijskih preizkusov med kontrolno skupino in uporabniki mobilnega telefona. Vseeno pa so raziskovalci opazili nekatere trende, ki bi lahko kazali na škodljive učinke dolgotrajne intenzivne uporabe mobilnega telefona na notranje uho. V skupini uporabnikov mobilnega telefona je bil slišni prag v visokofrekvenčnem območju med 19 in 20 dB, medtem ko je v kontrolni skupini znašal med 22 in 25 dB, nekatere razlike pa so bile opazne tudi v rezultati otoakustične emisije, kar nakazuje na mogoče učinke pri dolgotrajnih uporabnikih mobilnega telefona. Za bolj trdne in verodostojne rezultate pa bi bilo potrebno raziskavo opraviti na večjem vzorcu sodelujočih.

Referenca: Panda NK, Jain R, Bakshi J, Munjal S. Audiologic disturbances in long-term mobile phone users. J Otolaryngol Head Neck Surg. 39(1):5-11, 2010.

17. februar 2010

Izpostavljenost staršev in rak pri otrocih

V študiji, ki so jo izvajali v Nemčiji, so ugotavljali povezavo med poklicno izpostavljenostjo staršev nizkofrekvenčnim magnetnim poljem in tveganjem za nastanek raka pri otrocih. V študijo so vključili 2049 otrok z različnimi oblikami raka (846 otrok z akutno levkemijo, 159 z ne-Hodgkinovim limfomom, 444 s tumorji centralnega živčnega sistema ter 600 z drugimi oblikami tumorjev) ter 2382 otrok v kontrolni skupini. Vsi otroci so bili mlajši od 14. let.

Poklicno izpostavljenost staršev so določali s pomočjo vprašalnika, kjer so upoštevali vse dosedanje zaposlitve ter njihova trajanja, pa tudi delovno mesto ter sektor.

Ugotovili so, da je približno 24 % očetov ter 6.6 % mater bilo izpostavljeno magnetnim poljem nizkih frekvenc višjih od 0,2 µT. Za takšno izpostavljenost staršev niso ugotovili povečanega tveganja za nastanek raka pri otrocih, ne glede na to, ali je bila izpostavljena mati ali oče. Tudi za skupino staršev, ki je bila izpostavljena magnetnim poljem med 0,2 in 1 µT raziskave niso pokazale na povečano tveganje.

Referenca: Hug K, Grize L, Seidler A, Kaatsch P, Schüz J. Parental occupational exposure to extremely low frequency magnetic fields and childhood cancer: a German case-control study. Am J Epidemiol 2010; 171(1):27–35

11. februar 2010 Brošura

Brošura Vsadki

Uporaba vsadkov se narašča, prav tako pa postajajo potrebe, pričakovanja in zahteve sodobnega bolnika ob prejemu vsadka vse večje. Vendar pa tudi sodobna tehnologija ne more odpraviti vseh tveganj, povezanih z vsadki.

V brošuri smo želeli predstaviti tveganja, katerim so zaradi EMS izpostavljeni bolniki z vsadki in odgovoriti na nekatera vprašanja o tem, kako ravnati ob izpostavljenosti EMS. Podatke o vsadkih smo pridobili iz dokumentacije proizvajalcev vsadkov in različnih združenj ter iz strokovne literature. Vključili smo najpogostejše in najpomembnejše vsadke, kot so srčni spodbujevalnik, kardioverter-defibrialtor, insulinska črpalka in podobni. Vendar se je potrebno zavedati, da se stanja na tem področju ne da predstaviti v celoti, saj se vsadki stalno in hitro razvijajo. Stari vsadki, kot je npr. srčni spodbujevalnik, postajajo zmogljivejši, manjši in bolj varni, razvijajo pa tudi nove, kot je na primer bionsko umetno oko. Gre za nov vsadek, s katerim je slepim in slabovidnim mogoče delno povrniti zaznavanje svetlobe. Razvijati so ga začeli pred dobrim desetletjem. Danes slepim omogoča zaznavanja svetlobe in obrisov velikih predmetov, kar bistveno vpliva na kakovost življenja bolnikov. Prav dviganje te kakovosti pa je glavni cilj te brošure, saj želimo, da bi na podlagi informacij, ki jih bolniki dobijo v njej, lahko z vsadkom živeli podobno ali celo bolj kvalitetno življenje kot pred njim.

Brošura je na voljo tukaj.

29. januar 2010

Izpostavljenost otrok in odraslih EMS elektronskih sistemov za nadzor

Elektronski sistemi za nadzor se uporabljajo predvsem v trgovinah in knjižnicah in skrbijo za preprečevanje kraj izdelkov. Prepoznamo jih kot pano, ki se nahaja tik za blagajnami v trgovinah ali na izhodu iz knjižnic. Njihova uporaba je tako v Sloveniji kot tudi drugje po svetu zelo razširjena.

Delovanje sistemov za nadzor temelji na oddajanju EMS, ki se nato v posebnem t.i. tagu na izdelku odbije in vrne v detektor. Zato med svojim delovanjem sistemi za nadzor povzročajo EMS in s tem obremenitve ljudi, ki se nahajajo v neposredni bližini naprav. To so tako zaposleni v trgovinah kot tudi vsi kupci in obiskovalci knjižnic.

Da bi ugotovili, kakšnim sevalnim obremenitvam so izpostavljeni ljudje v bližini takšnih naprav, so s pomočjo numeričnih izračunov določili vrednosti goste električnega toka in SAR v modelu odraslega in otroka. Obravnavali so 10 MHz tip sistema za nadzor, sevalne obremenitve pa so določili za različne lege in orientacije človeka v bližini sistemov za nadzor. Izračunane vrednosti so nato primerjali z mednarodnimi priporočili in ugotovili, da je tako gostota toka kot tudi vrednost SAR manjše od priporočenih mejnih vrednosti. Vrednosti so bile sicer v otroškem modelu višje kot pri odraslem, kar kaže, da so otroci ob enakih zunanjih vrednostih bolj izpostavljeni kot odrasli. Opozoriti velja, da to velja za določen tip sistemov za nadzor. Ker obstaja vrsta različnih tipov, ki se razlikujejo tako po frekvenci kot po načinu delovanja, rezultatov ne moremo posplošiti.

Referenca: Martínez-Búrdalo M, Sanchis A, Martín A, Villar R. Comparison of SAR and induced current densities in adults and children exposed to electromagnetic fields from electronic article surveillance devices. Phys Med Biol. 2010 Jan 20;55(4):1041-1055.

22. januar 2010

Razpis za raziskovalne naloge Foruma EMS, Inštituta za varovanje zdravja RS ter Uprave RS za varstvo pred sevanji

Forum EMS, Inštitut za neionizirna sevanja, Inštitut za varovanje zdravja RS ter Uprava RS za varstvo pred sevanji organizira razpise za raziskovalne naloge s področja EMS. Kakovostne raziskovalne naloge ter že izraženo zanimanje za ponovno sodelovanje v preteklosti nas je spodbudilo, da razpis za raziskovalno nalogo »EMS v mojem okolju« ponovimo tudi letos.

Raziskovalna naloga je namenjena osnovnošolcem višjih razredov (7, 8 in 9 razred) ter srednješolcem. Raziskovalno nalogo pripravijo učenci posamezno ali v skupinah do 4 pod mentorstvom učitelja.
Z raziskovalno nalogo želimo med mladimi povečati zanimanje za problematiko EMS ter razširiti spoznanja o EMS, zato od sodelujočih pričakujemo, da bodo raziskovalno nalogo predstavili tudi na domači šoli.

Nekaj utrinkov o dosedanjih raziskovalnih nalogah in zaključni prireditvi si lahko ogledate na straneh o zaključni prireditvi za leto 2008 in 2009.

Razpis za raziskovalne naloge pa je na voljo tukaj.

12. januar 2010

EMS in Alzheimerjeva bolezen

V zadnjih letih se veliko pozornost namenja ugotavljanju mogočih tveganj za nastanek različnih bolezni zaradi izpostavljenosti EMS. V različnih epidemioloških raziskavah so obravnavali že vrsto bolezni, zaenkrat pa je le malo potrjenega ali dokazanega. V letu 2009 pa so švicarski raziskovalci objavili študijo o povezavi med bivanjem v bližini visokonapetostnih daljnovodov in povečanim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni.
V raziskavi je bilo analiziranih 4,7 milijona prebivalcev Švice, ugotavljali pa so povezavo med smrtnostjo zaradi nevrodegenerativnih bolezni in življenjem v bližini daljnovodov napetosti 220 kV in več. Ugotovili so, da je pri osebah, ki živijo manj kot 50 m od takšnega daljnovoda, tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni povečano za 1,24 v primerjavi s tistimi osebami, ki živijo več kot 600 m stran od daljnovoda. Opazna je bila tudi časovna odvisnost: več časa, kot je oseba bivala v bližini daljnovoda, višje je bilo tveganje: če je oseba živela 5 let ali več manj kot 50 m od daljnovoda, se je tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni povečalo na 1,51, za obdobje 10 let in več se je tveganje povečalo na 1,78 ter na 2,00 za obdobje 15 let in več.

Rezultati predstavljene študije kažejo, da obstaja povezava med dolgotrajno izpostavljenostjo nizkofrekvenčnim EMS in Alzheimerjevo boleznijo. Za visokofrekvenčna EMS pa v letošnjem letu objavljena študija na miših kaže ravno nasprotne rezultate.
Arendash s sodelavci je ugotavljal povezavo med dolgotrajno izpostavljenostjo EMS mobilnega telefona in razvojem Alzheimerjeve bolezni pri miših. V poskusih so miši izpostavili EMS frekvence 918 MHz, ki je v miših povzročala SAR vrednosti 0,25 W/kg. Ugotovili so, da je izpostavljenost EMS imela pozitivne učinke tako na kognitivne sposobnosti kot tudi na njihovo ohranjanje pri normalnih ter pri transgenih miših, ki bi razvile Alzheimerjevi bolezni primerljive dejavnike.
Kljub temu, da so bili po zasnovi v tej raziskavi uporabljeni podobni testi kot se uporabljajo v študijah na ljudeh, raziskovalci opozarjajo na potrebno previdnost pred neposrednim prenosom rezultatov na človeka.

Reference:
Huss A, Spoerri A, Egger M, Röösli M, for the Swiss National Cohort Study. Residence Near Power Lines and Mortality From Neurodegenerative Diseases: Longitudinal Study of the Swiss Population. American Journal of Epidemiology 169(2):167-175, 2009.
Arendash GW, Sanchez-Ramos J, Mori T, Mamcarz M, Lin X, Runfeldt M, Wang L, Zhang G, Sava V, Tan J, Cao C. Electromagnetic Field Treatment Protects Against and Reverses Cognitive Impairment in Alzheimer’s Disease Mice. Journal of Alzheimer’s Disease 19:191–210, 2010.

4. januar 2010

Stališče nordijskih držav o izpostavljenosti splošnega prebivalstva EMS

Nordijske države (Švedska, Norveška, Finska, Islandija in Danska) že vrsto let intenzivno sodelujejo na področju varovanja prebivalstva pred sevanji. V skupnem stališču o izpostavljenosti prebivalstva visokofrekvenčnim EMS, ki je dostopno tudi na svetovnem spletu ( http://www.stuk.fi/stuk/tiedotteet/fi_FI/news_578/_files/82468261251448918/default/Nordic_Stat), se države strinjajo, da ni nobenih znanstvenih dokazov o škodljivih zdravstvenih učinkih EMS, ki so prisotna v običajnem bivalnem okolju.

Ker pa se veliko novih tehnologij (GSM, UMTS, WLAN, DVB-T), ki uporabljajo visokofrekvenčna EMS, uporablja v večjem obsegu emanj kot dve desetletji, se v stališču strijajo, da je nujno in pomembno nadaljevati z raziskavami o mogočih vplivih EMS na zdravje.

V stališču opozarjajo tudi, da je za zmanjšanje skupne izpostavlejnosti prebivalstva zaradi EMS, ki jih povzročajo različni komunikacijskih sistemi, pomembno njihovo celovito načrtovanje, ki upošteva sevanje, ki ga povzročajo tako fiskne naprave (npr. bazne postaje) in prenosne oziroma ročne naprave, kot so na primer mobilni telefoni. Opozarjajo, da so s stališča izpostavljensoti prebivalstva mobilni telefoni bolj pomemben vir EMS kot bazne postaje. Če bi se število baznih postaj manjšalo, bi posledično mobilni telefoni morali oddajati z večjo oddajno močjo in posledično bi se obremenjenost prebivalstva povečala. Mobilni telefoni namreč zaradi majhne razdalje od uporabnika povzročajo izpostavljensoti, ki so blizu mejnim vrednostim, medtem ko pa so izpostavljensoti zaradi baznih postaj običajno do 100 krat nižje od mejnih vrednosti.