NAČELO PREVIDNOSTI IN EMS

V svetu so vedno številnejša in glasnejša prizadevanja za upoštevanje načela previdnosti, kar zadeva tveganje za zdravje in ob morebitni znanstveni negotovosti.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) navadno ne svetuje pristojnim organom posameznih držav pri oblikovanju zdravstvene politike, ki sega čez znanstvene okvire. Vendar pa je SZO po tretji ministrski konferenci o okolju in zdravju leta 1999 v Londonu dobila pristojnost, da upošteva »potrebo po uporabi načela previdnosti pri oceni tveganj ter zavzame bolj preventivni in aktivni pristop do tveganj«.

To načelo postopoma postaja ne le vodilo politike v zvezi z elektromagnetnimi sevanji, ampak celotne okoljske in zdravstvene politike. Izziv za prihodnost pa pomeni vprašanje, kako upoštevati pravo mero previdnosti ob znanstvenih izsledkih ter s tem povezano negotovost.

Poznamo vsaj tri pristope, ki temeljijo na načelu previdnosti in se ukvarjajo s problematiko zdravja najširše javnosti, zaposlenih in okolja ob znanstveni negotovosti:

Načelo previdnosti

Pri načelu previdnosti gre za politiko upravljanja tveganja. Upoštevano je ob visoki stopnji znanstvene negotovosti in je izraz potrebe po ukrepanju ob morebitnem resnem tveganju, ne da bi pri tem čakali na izsledke znanstvenih raziskav.

Za države članice Evropske unije Rimski sporazum določa, da »mora politika glede okolja ... temeljiti na načelu previdnosti«. Nedavni primer upoštevanja načela previdnosti je določitev Evropske komisije o prepovedi uvoza govedine iz Velike Britanije zaradi omejitve tveganja prenosa bolezni. Evropsko sodišče je razsodilo, da je bila odločitev upravičena. Pri tem je izhajalo iz ocene resnosti tveganja, nujnosti ter cilja odločitve. Komisija po mnenju sodišča s sprejetjem odločitve ni ravnala na očitno neprimeren način, odločitev sama je bila začasna ter je čakala na natančnejše znanstvene informacije. Če obstaja nejasnost glede obstoja ali razsežnosti tveganja za človekovo zdravje, lahko Komisija sprejme zaščitne ukrepe, ne da bi čakala na to, da resnost teh tveganj postane očitna.

2. februarja 2000 je Evropska komisija sprejela pomemben dokument glede načela previdnosti (EC, 2000). Podala je smernice za uporabo načela, ki v samem dokumentu sicer ni tudi formalno definirano. Ukrepi, ki temeljijo na načelu previdnosti, morajo biti:

V tej definiciji je načelo previdnosti usmerjeno k tveganju, saj zahteva oceno raziskovanja tveganja vključno s pregledom stroškov in koristi. Namenjeno je uporabi pri sestavljanju predpisov o morebitnih resnih zdravstvenih tveganjih, dokler ni na voljo znanstveno bolj utemeljenih odgovorov.

Razumna preventiva

Razumno preventivo (Prudent Avoidance) so kot strategijo upravljanja tveganja v primeru nizkofrekvenčnih EMS razvili dr. Morgan, dr. Florig in dr. Nair z univerze Carnegie Mellon. V svojem poročilu leta 1989 so omenjeni avtorji razumno preventivo opredelili kot »ukrepe za zadrževanje ljudi zunaj območij s preusmeritvijo naprav in predelavo električnih sistemov in naprav.« Razumnost je bila opredeljena kot »izvajanje teh preventivnih ukrepov ob zmernih stroških.«

Države, ki so sprejele koncept razumne preventive, razumnost razumejo glede na stroške in ne glede na tveganje. To ne pomeni zmanjševanja mejnih vrednosti do poljubno nizkih ravni ne glede na stroške, temveč sprejetje ukrepov za zmanjšanje splošne izpostavljenosti EMS ob zmernih stroških. Ne zahtevajo ocene morebitnih koristi za zdravje.

Od leta 1989 je razumna preventiva pomenila preproste, lahko dosegljive, poceni ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti EMS, in to tudi takrat, ko tveganje ni bilo očitno. Besede »preprosti«, »lahko dosegljivi« in »poceni« pa ne pomenijo natančne opredelitve. Vladni organi so tako politiko praviloma uporabili le pri novih sistemih, ko že manjše spremembe v projektiranju lahko zmanjšajo izpostavljenost ljudi. Zaradi praviloma stroškovnih razlogov pa je niso uresničevali, da bi spremenili že obstoječe sisteme.

Razumno preventivo (ki je niso vedno tako poimenovali) so kot politiko uveljavili v nekaterih elektrogospodarstvih – v Avstraliji, na Švedskem in v nekaterih ameriških državah (Kalifornija, Kolorado, Havaji, New York, Ohio, Teksas in Wisconsin). Leta 1997 je Avstralija sprejela politiko razumne preventive glede na nove daljnovode za prenos in distribucijo električne energije, ukrepe same pa je vlada opisala kot »splošna vodila«, ki se upoštevajo brez povzročanja »nepotrebnih težav.« Ukrepi, ki jih je mogoče izvesti ob »razumnih stroških«, vključujejo preusmeritev daljnovodov od šol in ustrezno načrtovanje zaporedja faz vodnikov z zmanjševanjem magnetnega polja.

V ZDA noben državni organ ni izrecno priporočil politike razumne preventive za nizkofrekvenčna polja. Vendar pa se je temu približal NIEHS (Nacionalni institut za zdravstveno ekologijo) s priporočili ameriškemu kongresu, naj elektroindustrija še naprej namešča daljnovode tako, da se bodo izpostavljenosti zmanjševale ter naj išče poti za zmanjšanje magnetnega polja okrog vodov za prenos in distribucijo električne energije ne da bi s tem povzročala tveganje. Spodbuja tudi nove tehnološke pristope, ki zmanjšujejo izpostavljenost vodom za prenos električne energije ob predpostavki, da se s tem ne povečajo druga tveganja.

Razumna preventiva v ZDA ni bila formalno uporabljena pri nadzoru nad radijskimi, televizijskimi in telekomunikacijskimi oddajnimi sistemi. Vendar pa so vladne službe izdale različna priporočila elektroindustriji za telekomunikacijske sisteme, ki jih je mogoče razumeti kot oblike razumne preventive. Leta 1999 je ameriški Urad za prehrano in zdravila (FDA) pozval industrijo mobilnih telefonov, naj izdeluje telefone, ki bodo zmanjšali izpostavljenost uporabnikov visokofrekvenčnim sevanjem do tistih vrednosti, ki so še potrebne za nemoteno delovanje naprave.

ALARA

ALARA je kratica za »As Low As Reasonably Achievable«. To je politika zmanjševanja znanih tveganj tako, da bi bila izpostavljenost zmanjšana do meje, ki je sprejemljiva glede na stroške, tehnologijo, koristi za splošno zdravje in varnost ter druge socialne in ekonomske parametre. ALARA se danes upošteva predvsem pri zaščiti pred ionizirnimi sevanji, tako da mejne vrednosti niso postavljene na podlagi praga, temveč na podlagi »sprejemljivega tveganja«. V teh okoliščinah je smiselno zmanjševati tveganje, za katero predvidevamo, da morda obstaja tudi na ravneh, ki so nižje od priporočenih mejnih vrednosti, na podlagi predpostavke, da je »sprejemljivo tveganje« lahko zelo različno in je odvisno od posameznika.

Načelo ALARA se ne upošteva pri določanju politike, ki zadeva izpostavljenost EMS. Ni primerno v zvezi z EMS (niti nizkofrekvenčnim niti z visokofrekvenčnim), ko ni pričakovati tveganja pri nizkih nivojih izpostavljenosti ter zaradi razširjenosti izpostavljenosti