Mednarodne smernice in domača zakonodaja
Mednarodne smernice in zakonodaja so namenjene varovanju zdravja ljudi
pred vplivi elektromagnetnih sevanj. Obstajajo mednarodni in nacionalni standardi,
ki preprečuje čezmerno izpostavljenost EMS v naravnem in življenjskem okolju v
različnih delih sveta (glej WHO).
Vlade posameznih držav sprejemajo predpise za omejevanje izpostavljenosti EMS.
Večina predpisov s tega področja temelji na smernicah, ki jih določa Mednarodna
komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji (International Commission on
Non-Ionizing Radiation Protection – ICNIRP). Ta nevladna organizacija, ki služi
kot svetovalno telo Svetovni znanstveni organizaciji, vrednoti rezultate
znanstvenih raziskav z vsega sveta. Po pregledu, ki temelji na podrobnem
preučevanju literature, ICNIRP izdela smernice, ki določajo mejne vrednosti
izpostavljenosti (glej smernice ICNIRP).
ICNIRP je sprejela stroge smernice s precejšnjimi varnostnimi faktorji, ki omejujejo
izpostavljenost visokofrekvenčnim EMS, med katerimi so tudi mobilni telefoni in
bazne postaje. Te smernice zagotavljajo, da pri sevalnih obremenitvah, ki jih
povzročajo mobilni telefoni, ne prihaja do znanih škodljivih učinkov na zdravje
ter da nepooblaščene osebe nimajo dostopa v neposredno bližino anten baznih postaj,
kjer izpostavljenost lahko preseže dopustne mejne vrednosti. Te smernice, ki jih
periodično pregledujejo in na podlagi znanstvenih izsledkov spremenijo, uporabljamo
tudi v Sloveniji.
Stanje v Sloveniji
Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS (MOPE) je leta 1996 sprejelo predpis,
ki določa največje vrednosti EMS, ki smo jim še lahko izpostavljeni v naravnem in
življenjskem okolju (UL RS 70/96). Imenuje se
uredba o
elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenskem okolju.
MOP se je odločilo, da bo za nove posege v prostor z dodatnim preventivnim dejavnikom
zaščitilo najbolj občutljiva območja (bivalno okolje, šole, vrtce, bolnišnice...).
Za ta območja, za katere se zahteva povečano varstvo pred sevanji, veljajo 10-krat
strožje omejitve kot v Evropski Uniji. To pomeni, da se pred postavitvijo vsake nove
bazne postaje določijo varnostna območja, znotraj katerih ne sme biti stanovanj,
bolnišnic, šol, vrtcev…
Oglejmo si, kako določila uredbe o elektromagnetnem sevanju vplivajo na umestitev
novih virov EMS v prostor:
V neposredni bližini anten bazne postaje lahko sevalne obremenitve v glavnem snopu
antene presežejo mejne vrednosti. To je možno samo v ravnini antene in v tisti smeri,
kamor je usmerjen glavni snop sevalnega diagrama antene. Sevalne obremenitve so čezmerne
le v neposredni bližini baznih postaj. Ker je antena bazne postaje nameščena na visokem
drogu ali pa je dostop v njeno bližino nepooblaščenim osebam onemogočen, ni pričakovati,
da bi bili prebivalci lahko čezmerno obremenjeni z EMS. Območje, kjer lahko v najbolj
neugodnem primeru (polna obremenitev antenskega sistema) pričakujemo čezmerne sevalne
obremenitve, znaša za tipične bazne postaje približno med 5 in 7 m.
Območje, kjer lahko v najbolj neugodnem primeru (polna obremenitev antenskega sistema)
pričakujemo čezmerne sevalne obremenitve na najbolj občutljivih območjih, znaša za
tipične bazne postaje približno med 14 in 18 m.
V Sloveniji še ni predpisov, ki bi opredeljevali največjo dovoljeno vrednost SAR za
mobilne telefone. Vendar je pričakovati, da bodo domači pooblaščeni zastopniki poskrbeli,
da bodo kupcem na voljo vse relevantne informacije o sevalnih obremenitvah posameznih
tipov telefonov. V pripravi pa je zakon o varstvu pred neionizirnimi sevanji, ki naj bi
opredelil tudi posebne zahteve glede največjih sevalnih obremenitev naprav široke rabe.
Izhodišča mejnih vrednosti
Mednarodne smernice ICNIRP so bile oblikovane z namenom zaščite slehernega človeka:
uporabnikov mobilnih telefonov, delavcev ali stanovalcev v bližini baznih postaj, pa tudi
ljudi, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov. Treba je poudariti, da mejna vrednost,
določena s smernico, ne pomeni natančne ločnice med varnostjo in tveganjem. Ni mogoče
določiti natančnega nivoja izpostavljenosti EMS, nad katerim bi izpostavljenost postala
nevarna za zdravje; vendar pa potencialno tveganje za človekovo zdravje z večanjem nivoja
izpostavljenosti postopoma narašča. Smernice določajo mejo, pod katero so EMS glede na
obstoječe znanstveno znanje nenevarna. Vsekakor pa zato ni mogoče sklepati, da je
izpostavljenost nad to vrednostjo škodljiva zdravju.
Za določitev mejnih vrednosti izpostavljenosti pa je vseeno treba v znanstvenih študijah
identificirati prag, pri katerem se pojavijo prvi zdravstveni učinki. Ker ljudi ni mogoče
uporabljati pri poskusih, so smernice odvisne od študij na živalih. Majhne vedenjske
spremembe živali pri nizkih jakostih so pogosto predhodnica izrazitejših sprememb v
zdravju pri višjih nivojih izpostavljenosti. Nenavadno vedenje je zelo občutljiv
pokazatelj biološkega odziva in je opredeljen kot najnižji opazni škodljivi zdravstveni
učinek. Smernice priporočajo izogibanje izpostavljenosti EMS pri nivojih, ko se pojavijo
vedenjske spremembe.
Mejne vrednosti, določene v smernici ICNIRP, so precej nižje od vrednosti, pri kateri
so bile ugotovljene vedenjske motnje živali. ICNIRP pri določitvi mejnih vrednosti za
poklicno izpostavljene uporablja varnostni faktor 10, pri izpostavljenosti splošne
javnosti pa faktor 50. Tako so na primer pri visokofrekvenčnih EMS najvišje vrednosti, ki
so jim ljudje izpostavljeni v okolju ali v domači hiši, vsaj 50-krat nižje od vrednosti,
pri kateri se pri živalih pojavijo vedenjske spremembe.
Glavni učinek visokofrekvenčne energije je segrevanje tkiva. Zato so smernice za
izpostavljenost visokofrekvenčnim EMS postavljene tako, da preprečijo zdravstvene učinke
zaradi segrevanja določenega dela telesa oziroma vsega telesa. Upoštevanje smernic
zagotavlja, da so učinki segrevanja dovolj majhni, da niso škodljivi.
Trenutno ugibanja o morebitnih dolgoročnih (netermičnih) zdravstvenih učinkih niso
zadostna podlaga za izdelavo smernic ali standardov. Ob upoštevanju rezultatov vseh
znanstvenih študij ni dovolj dokazov, ki bi potrdili, da EMS lahko povzročajo dolgoročne
zdravstvene učinke, kot je na primer rak. Nacionalne in mednarodne organizacije z namenom
zavarovati ljudi pred znanimi zdravstvenimi učinki pripravljajo aktualne standarde na
podlagi najnovejših znanstvenih izsledkov.
Prav tako smernice na področju EMS niso namenjene zaščiti medicinskih implantatov
(srčnimi spodbujevalniki) pred elektromagnetnimi motnjami. Proizvajalci in zdravniki, ki
so napravo vsadili, bi morali pacientu svetovati, kako naj ravna v primeru uporabe
mobilnega telefona ali drugih virov EMS. Proizvajalci elektronskih naprav so dolžni
poskrbeti, da te ustrezajo strogim standardom in so imune na elektromagnetne motnje iz okolja.